Obiskali smo zavetišče

V sredo, 27. 3., smo imeli prvošolci naravoslovni dan. Pri spoznavanju okolja se že dva meseca pogovarjamo o varovanju okolja, kaj vse lahko sami naredimo za boljši svet, tako glede odpadkov kot tudi odnosov med živimi bitji. Odločili smo se, da bomo vsak dan pazili na čisto naravo in tako ne uporabljali plastičnih vrečk, kupovali plastenk ali igrač in oblek, ki jih ne potrebujemo, temveč si jih bomo raje izmenjali. Za ta dan pa smo se odločili, da bomo pomagali najšibkejšim v naši družbi, to so “zavržene” živali, ki nimajo doma.

Cel teden smo zbirali odeje, brisače, rjuhe, hrano in igrače za pse in muce, ki prebivajo v Obalnem zavetišču za živali Sv. Anton. Nabralo se je ogromno stvari, za katere so nam bili zaposleni v zavetišču izredno hvaležni, pa tudi presenečeni nad tolikšnim odzivom.

Naš dan pa je potekal takole. Zjutraj smo se 1a, 1b ter učiteljici Marjeta, Sara ter naš “pomočnik” Valter odpeljali do Sv. Antona. Pred vhodom smo se najprej ponosno fotografirali z vsemi stvarmi, ki ste jih prijazno in nesebično nakupili starši. Tam nas je pričakala prijazna uslužbenka, ki nam je razkazala notranje prostore. Boksi za pse so bili prazni, saj so bili vsi psi na zunanjih površinah. Boksi za muce pa tudi, ker so jih morali razkužiti. Spomladi namreč, na žalost, vedno pričakujejo večje število mladičev, ki jih ljudje pustijo nekje v naravi, prepuščene samim sebi. Tam seveda ne bi preživeli. Notranje živečih muc (ki sicer živijo samo notri, nimajo dostopa do trave in neposrednega sonca) nismo videli, saj so bile v posebnem prostoru. Smo pa videli zunanje, “divje” muce, ki pa imajo na voljo ogromno prostora, vendar živijo celo leto samo zunaj (na voljo imajo tople hiške).

Tudi notranji boksi psov so izgledali klavrno. So izredno majhni. Psi so nas bili zelo veseli in so nas že od daleč pozdravljali. Tri kužke smo vzeli s seboj na sprehod. To so: IZREDNO PRIJAZNA majhna, 13-letna Fibi, ZELO UMIRJEN 10-letni črno-beli Koko in MIL IN NEŽEN 15-letni Met. Bili so veseli naših objemov in sprehoda. Vsak otrok je hotel vsaj enega psa malo sprehajati na povodcu. Odšli smo do bližnjega travnika, kjer so se lahko razdivjali psi in otroci. Ljudje največkrat želijo v svoj dom mlado žival, ko pa se postara, se jo naveličajo. Pa vendar so ravno starejše živali že lepo vzgojene, ni težav z disciplino, so umirjene in prijazne. Res je, da se njihov čas bliža koncu, toda ali jih ne bi mogli sprejeti v svoj dom ravno na jesen njihovega življenja, da še pred koncem izkusijo topel in ljubeč dom?

Po sprehodu smo se poslovili od vseh psov in muc, še posebej pa od naših “sprehajancev”, ki so nam v trenutku prirasli k srcu. Nato smo se odpeljali na kmetijo Stepan iz vasi Stepani. Ogledali smo si njihove krave, ki so pozimi v hlevu, poleti pa se prosto pasejo na travniku. Imajo tudi konjička, kozlička in prijazno psico Tašo, ki se je z veseljem popeljala z gospodarjem na traktorju, ko sta kravam pripeljala balo sena. Krave, ki so nas na začetku prijazno pozdravljale s svojimi jeziki, so nehale mukati in začele jesti seno. Nas pa je gospodarica pogostila s piškoti ter domačim mlekom in jogurtom, ki sta bila zelo okusna!

Imeti rad živali je izredno lepo in tudi edino pravilno. Je pa tudi lepo, ko zanje kaj dobrega storimo. Če že ne moremo posvojiti vsaj enega psa ali muce, pa vsaj prinesemo tople odeje, hrano in igrače, ki bodo še dišale po otrokih in toplini. Morda pa se bo kdo od vas po tem obisku le odločil, da komu ponudi svoj dom …

Marjeta Blagojević

(Ogledano skupaj: 247, današnjih ogledov: 1)

Morda vam bo všeč tudi...