Da ne bi pozabili in kulturni dan v Bazovico, Rižarno in Trst

V sredo, 13. maja 2015, so nas v šoli obiskali nekateri člani Združenj zveze borcev za ohranjanje vrednot NOB piranske občine. Med njimi so bili tudi trije, ki so preživeli drugo svetovno vojno. Z zanimanjem smo jim prisluhnili.

Kristina Drenik iz Pirana nam je razlagala, kakšno je bilo življenje otrok med vojno. Med vojno je bila v Idriji, kjer se je rodila in preživela otroška leta. Spominja se okrutnosti okupatorjev, ki so v času okupacije načrtno izseljevali ljudi v druge države, jih pošiljali v taborišča, požigali vasi. V okolici Idrije je bilo veliko partizanov. Mnogo ljudi jim je pomagalo. V okolici sta delovali bolnišnici Franja in Pavla, pa tudi tiskarna Slovenija. Med vojno je bila kurirka.

Guerino Poropat iz Sečovelj nam je povedal, da so njegovi družini v času fašizma spremenili priimek v Poretti. Njegov oče se je boril proti fašizmu. Zato do ga zaprli in mu v zaporu dali piti ricinusovo olje. Med vojno je šel Guerino med partizane in se bojeval v Istri. V bojih na Slavniku je četa padla v zasedo. Bil je ujet, zaprt in poslan v taborišče.

Dušan Puh je pripovedoval o tem, kako so v partizanih živeli v gozdu, kako so se vzpodbujali, ko jim je padla morala. Bil je politkomisar. Boriti so se morali proti mnogo hujšemu nasprotniku, vendar so se borili zato, da bi ostali Slovenci in da bi osvobodili slovenski narod.

Ta izkušnja je bila za nas, učence, edinstvena, saj so nam pripovedovali svoja doživetja.

 

V petek, 15. maja 2015 smo se z učiteljicama Bojano Morato in Simono Zupan odpravili v Trst, ker smo imeli kulturni dan.

Po vožnji iz Sečovelj mimo Škofij in proti Trstu smo se najprej ustavili na bazoviški gmajni pri Bazovici in si ogledali spomenik bazoviškim junakom. V obdobju med obema vojnama je na območju, ki je z rapalsko  pogodbo leta 1920 pripadlo Italiji, zavladala fašistična oblast Benita Mussolinija, ki je s svojo politiko izključevanja in preganjanja svojo ost usmerila tudi v Slovence, živeče na tem območju. Začelo se je obdobje fašističnega pritiska, ki je med mnogimi Slovenci sprožilo odpor. Začeli so se združevati v domoljubne organizacije, med katerimi sta bili najbolj odmevni Borba in TIGR. S svojimi akcijami, uperjenimi proti fašizmu so takratno italijansko oblast močno jezili. Pritisk in preganjanje slovenskih domoljubov se je okrepilo in mnoge aktiviste so ujeli. Nekaterim so sodili na političnih procesih. Tako so bili na prvem tržaškem procesu leta 1930 Zvonimir Miloš, Alojz Valenčič, Fran Marušič in Ferdo Bidovec obsojeni na smrt in ustreljeni na Bazovici.

K spomeniku smo položili rože  in se z minuto molka poklonili ustreljenim junakom, ki so s svojim življenjem pripomogli k temu, da lahko danes živimo v miru. Kar nas je še posebej pritegnilo pa so bili štirje beli kamni, ki so postavljeni na mestu, kjer so bili ustreljeni.

Naša naslednja postaja je bilo taborišče v Rižarni pri sv. Soboti v Trstu. Sprejel nas je prijazen gospod Ljubo Sosič. Popeljal nas je po taborišču in nam ob tem pripovedoval  o grozotah, ki so se tam dogajale med leti 1943 in 1945. Ogledali smo si celico smrti, ploščad s spominsko tablo, ki stoji na mestu, kjer je nekoč stala zgradba krematorija. Pretreslo nas je, ko smo poslušali, kako so v času 2. Svetovne vojne tu pobijali in sežigali ljudi. Pripovedoval nam je tudi o svojem življenju  v času vojne. Dal nam je vedeti, da smo lahko srečni, ker živimo v miru in nam pravice niso kršene.

Po ogledu Rižarne smo se z avtobusom odpeljali do griča svetega Justa, ki predstavlja še danes središče Trsta. Na griču je bilo središče mesta Tergeste. Videli smo ostanke iz rimske dobe. Sprehodili smo se skozi  srednjeveško mesto, ki je nastalo pod gričem in si ogledali rimsko gledališče. Tako kot vsa v antiki je bilo tudi to zgrajeno v polkrogu zato, da se je lažje širil zvok.

Od gledališča smo svoj sprehod po Trstu nadaljevali po terezijanskem Trstu. Najprej smo šli na Veliki trg, ki je eden najlepših  trgov v mestu. Trg obdajajo najpomembnejše stavbe, ki so jih zgradili Habsburžani. Trg stoji na mestu, kjer je bilo nekoč morje, večina terezijanskega Trsta pa na območju, kjer so bile nekoč tržaške soline.

Nazadnje smo se s tramvajem odpeljali  na Opčine. Iz tramvaja smo si ogledali panoramo Trsta in si odpočili noge od naporne hoje. Na Opčinah nas je pričakal avtobus, ki nas je odpeljal nazaj domov.

Domov smo se vrnili polni vtisov. Preživeli smo še en lep dan.

 

Ana Šturm, Alja Glavina, Elza Omeraševič

in učiteljica Bojana Morato

(Ogledano skupaj: 128, današnjih ogledov: 1)

Morda vam bo všeč tudi...